Sveta Gora (po jarkih in skozi kaverne 1. sv. vojne) in Vodice
V soboto, 28. marca smo se točno ob 7. uri odpeljali proti izhodišču pohoda na Sveto Goro in Vodice. Po postanku na Ravbarkomandi smo se na avtobusu seznanili z dogodki med 1. svetovno vojno, ki so se dogajali na Sabotinu, Sveti Gori in Škabrijelu. Spoznali smo bogato, skoraj 500 letno zgodovino romarske poti na Sveto Goro in dogodke povezane s sliko Svetogorske Kraljice.
Na izhodišču poti na Prevali nas je pričakalo pravilno napovedano vreme, jasno, brez oblačka in vetra. Po 15 minutah hoje smo prvič preizkusili naglavne svetilke, saj je pot vodila skozi dve krajši kaverni in po strmem jarku do prvega razgledišča na Novo Gorico in trojček mostov čez Sočo, med njimi železniški most z najdaljšim kamnitim lokom na svetu. Po kratkem počitku in okrepčilu iz nahrbtnika smo se zmerno vzpenjali do vhoda v 260 m dolg rov, najbolj zanimiv del našega pohoda. S pomočjo svetilk in malce adrenalina smo se podali v temni rov. V pomoč so bile jeklenice na delu poti in po kamnitih stopnicah in kovinskih stopah smo se najprej strmo vzpenjali, zadnjih 100 m je bilo ravnih, tako da nismo preveč zadihani izstopili na drugi strani Frančiškovega hriba. Še par serpentin in že smo bili na vrhu pri kipu svetega Frančiška ob dih jemajočih pogledih proti Krnu, Triglavu in Spodnjim Bohinjskim goram. Na koncu široke poti nas je čakal prvi cilj, Sveta Gora, kjer smo si ogledali Svetogorsko baziliko. Med potjo do drugega cilja pohoda Vodice smo naleteli na gosenice, ki se iz enega mesta hranjenja na drugega in na mesto, kjer se zabubijo, po tleh premikajo v tipičnih sprevodih oziroma »vlakcih« - značilnost, po kateri so
dobili metulji svoje ime pinijev sprevodni prelec. Presenetil nas je tudi napis PAZI MEDVEDKA. Na vrhu Vodic smo si ogledali mogočen mavzolej generala Gonzage in mozaike v notranjosti ter v bližini še spomenik italijanskim alpinom. Po skupinskem slikanju in okrepčilu nas je čakala še 4,5 km dolga pot do avtobusa. Vračali smo se po nemarkirani poti po pobočju Svete Gore, ki je bila ves čas obsijana s soncem.
Dobra ura je med klepetom in opazovanjem okolice hitro minila. Sledil je zaključek v gostilni Žogica. Ob primorski joti s klobaso in zavitku smo v sproščenem klepetu podoživljali prekrasen dan. V popoldanskih urah smo se prijetno utrujeni in polni vtisov odpeljali proti domu in že snovali cilj pohoda v naslednjem letu.